In sicer v premislek za prihajajočo skupščino: Zakaj so vložki KD Groupa ovrednoteni drugače kot KD holding?

Napovedani stvarni vložki s strani KD Groupa so namreč ovrednoteni drugače kot pa je vzeta vrednost delnic KD Holdinga. Ko primerjamo različne stvari je pomembno, da imamo nek skupen imenovalec. Zato se že nekaj časa sprašujem, ali ne bi bilo pravičneje, če bi obstajala dvosmerna ulica in bi KD Holding ovrednotili enako kot so ovrednotili napovedane stvarne vložke KD Groupa…in jih nato združili oziroma vpoštevali v kontekstu dokapitalizacije.

Kadrovske menjave so v letošnjem letu pogoste, točen davek pa bodo pokazale šele prihodnje leto, ko bodo znani poslovni rezultati letošnjega leta. Primer Abanke Vipe je primer, kjer “prave” uprave že več kot dva meseca ni. Kljub novemu predsedniku uprave, se še zmeraj razpravlja o novi ekipi, ki bo po vsej verjetnosti zaživela šele v oktobru ali pa še kakšen mesec kasneje. Upravičeno se lahko vprašamo koliko priložnosti se je oziroma se bo Abanki Vipi v tem času izmuznilo in sicer zaradi morebitne neodločnosti v obliki nepodpisovanja pomembnejših dokumentov.

Kljub temu, da so zadnje številke rasti BDP-ja spodbujajoče, bi lahko le-te bile še višje. In to ob relativno bolje načrtovanem kadrovanju. Hitrejše menjave, preverjeni ter predvsem iz stroke kandidati ter navsezadnje nepolitični nadzorniki bi pripomogli k temu, da bi razvito Evropo ujeli hitreje…

Pri samem postopku javnega razpisa slovenske vlade za nakup 237 avtomobilov sta me presenetili dve stvari: nenaklonjenost uporabi okolju prijaznim avtomobilom ter potrditev obstoja visokih marž v industriji.

Glede na to, da se vse močneje govori o tem, da naj bi državljani gospodarno ravnali z viri energije, bi od države samoumevno pričakoval, da bo dajala zgled. In tako pred samo ceno avtomobila postavila kriterij porabe goriva, emisije izpušnih plinov ter podobno. Na žalost so uporabili samo stare znane kriterije (cena, servisna mreža, varnost, dobavni rok ter garancija), pri kratkem opisu vozil pa so uporabili samo dve možnosti - bencinski ali dizelski motor. Človek se vpraša, ali niso še slišali tudi za hibridna vozila, ki trenutno prihajajo vse bolj v veljavo, kar se je opazilo tudi na frankfurtskem avtomobilskem sejmu.

Glede obstoja visokih marž, ki zgleda nočejo zapustiti avtomobilske industrije, pa smo lahko razbrali iz komentarja direktorja AC Intercarja. V njem je potrdil domnevo, da imajo avtomobilski trgovci resnično visoke marže. Mercedesov terenec ML, ki ga ponuja omenjeno podjetje trži, so vladi na razpisu ponujali 35 odstotkov ceneje kot je sicer na uradnem ceniku. Logika nam govori, da z izgubo ne bi prodajali, zato se lahko smiselno vprašamo, zakaj so take marže še zmeraj prisotne kljub odprtemu trgu.

Ali ne bi bilo preprosteje, če bi bili avtomobili cenovno bolj dostopni? S tem bi preusmerili potrošnjo tudi v druge, mogoče bolj koristne stvari. Dokler se to ne zgodi, bomo še zmeraj priča ogromnim in lepim hišam mnogih avtomobilskih trgovcev, ki s svojo velikostjo na daleč sporočajo, da je v tej industriji precej zaslužka. Zgleda, da smo nekako naivno pričakovali nekaj sprememb z vstopom v EU, toda tujih trgovcev na našem trgu ni zaznati. Najboljši približek so seveda tisti iznajdlljivi samostojni posredniki, ki pridno uvažajo rabljene avtomobile iz Nemčije, Francije ali Italije…

V dnevnih novicah smo lahko prebrali, da je predmet nakupovanja podjetja CDE Nove tehnologije s strani Vzajemne predmet zlorabe položaja. Kot glavni adut se razkriva ceno delnic nekaj mesecev pred nakupom in dejansko ceno. Ceni se seveda ogromno razlikujeta, toda ali je to res zadostna podlaga za tako enostavno poenostavljanje »borznih« zadev.

Vrednost delnic je bila in bo vedno pogojena zanimanju vlagateljev. In to ne glede na to, ali se je dejanska vrednost podjetja kaj spremenila ali ne. V kolikor je zanimanje močno, potem cena zraste. V kolikor ga ni, cena pade.

Kako je bilo v primeru podjetja CDE Nove tehnologije je sicer težko reči, saj je javnost zmedena zaradi poenostavljanja dejstva, do so tekoči lastniki vplačevali po nizki vrednosti, medtem ko so zunanji kupci plačevali po visoki vrednosti. Ta relacija mnogim ne gre v glavo.

Kar se tiče številk pa je očitno, da Vzajemna ni naredila slabega posla, v kolikor bo podjetje še naprej dosegalo podobne dobičke:

CDE Nove tehnologije je imelo v letu 2004 dobrih 64 milijonov tolarjev dobička, v letu 2003 pa slabih 60 milijonov tolarjev dobička (22% marža). Če bi podjetje ovrednotili na podlagi dobička ter splošnega kazalnika PE, ki ga ima borzni trg na Ljubljanski borzi vrednosntih papirjev (okoli 17,5) potem bi dobili okvirno vrednost podjetja v višini 1120 milijonov tolarjev. Vzajemna je za 65% delež omenjenega podjetja plačala 308 milijonov tolarjev, kar pomeni, da so ga ocenili na 473 milijonov tolarjev. Ali z drugimi besedami, njihova naložba prinaša 41,6 milijonov dobička na vložek 308 milijonov tolarjev. To je več kot 13 odstotni donos.

Sicer je pravi razsodnik samo čas, ki pokaže ali je bila naložba utemeljena ali ne. In tako bo tudi čas pokazal ali sta državna sklada poceni prodajala Mercator ali ne…

Z današnjo objavo sklica skupščine smo lahko videli, koliko so KD-jevi revizorji ovrednotili KD Investments. Na skoraj 14,4 milijarde tolarjev. Omenjena številka je na prvi pogled visoka, toda podrobnejši pregled ameriških družb za upravljanje razkrije sledeče:

Kako bodo delničarji KD holdinga omenjeno ocenitev sprejeli je odprto vprašanje, dejstvo pa je, da je nerazumljivo zakaj so delež KD Groupa ovrednotili bolje kot deleže drugih lastnikov KD Investmentsa. Preračun pokaže, da en odstotek KD Investmentsa družbenika KD Group znaša 143.949.357,14 tolarja, medtem ko en odstotek KD Investmentsa drugih družbenikov znaša 143.949,350,00 tolarjev. Od kje ta razlika?

Sicer pa pogled na današnjo vrednost KD Holdinga razkriva, da je KD Investments vreden že dobrih 16 milijard. Tečaj KD Holdinga je porastel za okoli 13% napram tečaju, ki so ga določili za “poplačilo” stvarnega vložka…

V petkovem sporočilu za javnost se je Istrabenz pri Mercatorju opredelil kot dolgoročni finančni investitor. Pri omenjeni opredelitvi stopita v ospredje dve besedi: dolgoročni ter finančni.

Če je Istrabenz resnično dolgoročni investitor, potem je zanimivo, da sama pogodba vsebuje prevzemno klavzulo le do konca leta 2006. Sama opredelitev kot finančnega investitorja pa na nek način razkriva, da je Istrabenzu mar samo zaslužek. To je bistvo finančnih vlagateljev. Maksimizirati svoje naložbe ob sprejemljivem tveganju.

Obe besedni opredelitvi gresta zelo težko skupaj - lahko se vprašamo, kaj bi storil Istrabenz, v kolikor bi 2. januarja 2007 angleški Tesco podal prevzemno ponudbo za Mercator po recimo 60.000 tolarjev za delnico.

Sicer pa bi lahko v svojem sporočilu za javnost konkretno napisali, zakaj vstopajo v Mercator dolgoročno: Ali gre tukaj za morebitno približevanje Petrolu preko partnerske pogodbe, ki sta jo sklenila Mercator in Petrol lansko leto? Ali je potrebno iskati motive v DrogiKolinski? Ali pa v morebitnih prihrankih, če bi posamezne sklope poslovanja outsourcal kot so na primer distribucija? Ali bodo aktivneje posegali v poslovanje Mercatorja?

V FT piše, da je francoski finančni minister v boju proti visokim cenam naftnih derivatov namignil, da lahko Francija uvede enkratni davek, ki bi dodatno obdavčil naftna podjetja. Temu se še lahko izognejo v kolikor bi znižali ceno goriv in povečali investicije v obnovljivo energijo.

Omenjene poteze so vsekakor znak, da se na trgu poleg potrošniških zahtev pojavljajo tudi dovolj močni politični pritiski, ki bodo energetike prisilili k postopnem uveljavljanju alternativnih energij. Ali to pomeni, da bomo kmalu zaznali vrh cen naftnih derivatov?

Viator&Vektor je z nakupom družbe Transport, ki je del šibeniške Tvornice lakih materiala (TLM) stopil na mino. Ali je bilo to predvidljivo ali ne je težko reči, dejstvo pa je, da je “mali” upor šibeniških podizvajalcev (prevoznikov) povzročil izredno velike posledice, ki so pripeljale do tega, da se sedaj s tem problemom ukvarja celo hrvaška vlada. Ves ta razplet daje slabo luč na Viator&Vektor in to kljub temu, da Viator&Vektor pri tem ni imelo oziroma nima prav nobenih slabih namenov. Z odklonitvijo predloga o sporazumni prekinitvi sklenjene pogodbe pa se seveda postavlja vprašanje ali je ta korak smiselen?

Ali je TLM transport edina pot, da si Viator&Vektor ob kupnini dobrih 50 milijonov tolarjev ter napovedanem investiranju 2 milijonov evrov vzpostavi Transportno - logistični center Južna Hrvaška? Po mojem ne. Preučitev zanimivih lokacij v okolici Zadra ali pa južno od Šibenika bi mogoče navrgla nekaj rešitev…

Viator&Vektor se sicer nahaja v dobri pogajalski poziciji (pogodba je namreč veljavna). To lahko izkoristil tudi tako, da bi pogodbo ob ustrezni odškodnini ali pa ob ustreznem nadomestnem deležu v drugem sorodnem podjetju prekinil. Ob vsem tem pa je seveda potrebno paziti na to, da si ne zaprejo vseh vrat na Hrvaškem, saj so očitno južni trgi za slovenske špediterje zelo zanimivi.

…je bil komentar predsednika uprave KAD-a Tomaža Toplaka glede prodaje Mercatorja. Sama klasifikacija te trditve potrdi sume, da ni šlo samo za umik države iz gospodarstva. Če bi KAD dejansko sledil vlogi portfeljskega vlagatelja potem bi sedaj in v preteklosti zaznali aktivnejše zbiranje ponudb v smislu javnih dražb, aktivnejše nastopanje na skupščinah (predvsem z nasprotnimi predlogi ter višjimi dividendami) ter hitrejšo menjavo portfelja.

Žal je klasifikacija KAD-a kot portfeljskega vlagatelja samo metanje peska v oči, kot tudi mogoče napačno razumevanje funkcije KAD-a s strani vodilnih - portfeljski vlagatelj pri dobri ceni proda vse naložbe. Ali je to tudi cilj KAD-a? Ali je KAD-u interes maksimizacija vrednosti portfelja ob izbranem tveganju, kot je to interes vsakega portfeljskega vlagatelja?

Vprašanj je resnično veliko, konkretnih odgovor pa zelo malo. Ali ni bolje, da bi KAD imel dobro definiran cilj (še sedaj se ne ve ali gre tukaj tudi za komponento ohranjanje nacionalnega interesa), saj bi tako lažje napisali/izvajali strategijo? Do takrat pa je kot v Alici v čudežni deželi vsaka pot prava…

Je moj prvi pomislek ob predstavitvi reforme Jožeta P. Damijana, ki govori o zviševanju delovne dobe do 70.leta. Reforma je vsekakor dobra za razmislek in prinaša tisto svežino predloga, o katerem do sedaj nismo razmišljali. Hkrati pa mi vsebina reforme odpira misel ali sploh potrebujemo sistem pokojnin, ki bi jih zagotavljal ZPIZ. Ob pričakovani življenski dobi 76,2 let bi potrebovali le toliko prihrankov, da bi pokrili omenjeno obdobje šestih let, ko bi bili upokojenci.

Ob tem se seveda sprašujem ali ni boljši in cenejši način državljane izobraziti o varčevanju za pokojnine ter jih pripraviti k temu, da bi namesto socialnih prispevkov, ki se namenijo ZPIZ-u, ta denar usmerili v ustrezne naložbe (v mladih letih v delniške sklade, v srednjih letih v mešane in pred pokojem v obvezniške ter denarne sklade). Logika bi nam morala narekovati, da je skoraj nesmiselno plačevati 50 let, da bi nato dobivali 6 šest let skupaj z jamranjem ZPIZ-a, da moramo še posebej varčevati, ker bodo pokojnine v prihodnosti itak (pre)majhne.

Če vzamemo eno povprečno bruto plačo 170.000 tolarjev, iz katere “dobimo” ven okoli 117.000 tolarjev neto ter ob tem plačamo 26.350 tolarjev ZPIZ-u lahko ugotovimo, da bi v 50 . letih plačali okoli 16 milijonov tolarjev (ob predpostavki, da je plača kot tudi prispevek nespremenjena). Mislim, da imamo v Sloveniji dovolj sposobnih finančnih strokovnjakov, da bi tak vložek v tem času oplemenitili na takšen nivo, da bi lahko posameznik preživel pokoj kot kralj…

Iz tega sledi še malenkostno bolj agresivna ideja in sicer, da lahko medgeneracijsko pogodbo kar ukinemo. Še posebej zato, ker dandanašnja rodnost kaže, da trenutna delovna sila ne more računati na prihodnje podpiranje s strani današnjih novorojenčkov. Le-teh je namreč že v osnovi premalo, kar kaže tudi trend razmerja med zavarovanci in upokojenci:

Razmerje med zavarovanci in upokojenci (povprečno število v letu)

leto	zavarovanec : upokojenec	zavarovanec : upokojenec
2004	1000 : 644	1:1,5
2003	1000 : 638	1:1,6
2002	1000 : 626	1:1,6
2001	1000 : 605	1:1,7
2000	1000 : 598	1:1,7
1999	1000 : 595	1:1,7
1998	1000 : 620	1:1,7
1990	1000 : 434	1:2,3
1984	1000 : 331	1:3,0