Mogoče nas je celo več takih, ki tega ne razumemo dobro:)

Glede kupovanja dolžniških vrednostnih papirjev pa je tako, da mora biti plačilna bilanca vedno nič. Torej če je trgovinska bilanca negativna (deficit), jo mora potem nadomestiti presežek na kapitalskem in finančnem računu. In ta presežek je na račun tujega financiranja (se pravi tujci kupujejo dolžniške vrednostne papirje).

Sedaj pa si zamisli, da tega financiranja ni, kar pomeni, da enačba plačilne bilance ni več v ravnotežju…in seveda sledi izravnavanje - zmanjšanje trgovinskega deficita: bodisi zmanjšajo uvoz (manj verjetno) ali povečajo izvoz (več verjetno). Izvoz pa se poveča, če narediš domačo valuto poceni glede na tuje valute. Poleg tega bo domača valuta utrpela zmanjšano povpraševanje s strani tujih kupcev dolžniških vrednosntih papirjev.

To pomeni, da že samo manjše zanimanje za vrednostne papirje pomeni manjše povpraševanje po dolarjih in posledično nižjo ceno dolarja.

Sicer pa:

Milton Friedman has argued that many of the fears of trade deficits are unfair criticisms in an attempt to push macroeconomic policies favorable to export industries. He states that these deficits are not harmful to the country as the currency always comes back to the country of origin in some form or another. He continues by informing readers that the “worst case scenario” of the currency never returning to the country of origin is actually the best possible outcome; as the country just purchased goods by exchanging pieces of cheaply made paper.

If these current account “problems” become unstable and unsustainable, Friedman notes that the market will correct any “problems” as floating currency rates will rise or fall with time to encourage or discourage imports in favor of the exports, and then possibly reverse again in favor of imports as the currency gains strength.